Prve snežinke smo že videli, a kaj veliko od njih ni ostalo. Kiana je komaj čakala, da so padle. Stala je pri oknu in uživala, ko jih je opazovala. “Mami a snegec pripelje tudi Božička?” me je vprašala. “Seveda, ampak boš morala še malo počakati,” sem ji dejala. Ko sem jo čez nekaj u dviginla v vrtcu, sledi o snegu več ni bilo. In žalost je prekril njen veder nasmešek. “Nič pa pojdiva!” sem ji rekla. “Vem, kje bova našli sneg!"
Odpeljali sva se na Urban, ki ga Mariborčani poznajo kot lepšo pohodno točko. Pripeljali sva se do vrha, kjer stoji cerkev SV.Urbana. Mislim, da so jo prvič omenjali leta 1300 pa nekaj. In seveda sva s seboj vzeli tudi našega fotografa Aleša. Brez njega pač prvih trenutkov na snegu ne smem zamuditi. In prav tako Kiana.
Joj prešerno veselje jo je zajelo, ko je ugotovila kako se mamico nakepa. In kakšno veselje lahko prinese sneže zapadli sneg. Lansko leto smo imeli nekoli več snega in Kiana je izkoristila vsako prosto minuto. Pri babici v Sv.Juriju sta se snakali. Tam vsako leto tudi postavimo snežanka, ki ga opremimo s šalom, loncem na glavi in velikim korenčkom. Lani se je celo smejal. Usta smo mu naredili kar iz fižolčkov.
Upam, da bo zapadlo še več snega in bomo lahko uživale v teh radostih. Z mojo mamo pa sta lansko leto odšli tudi na Pohorje, kjer so se sankali na sankališču blizu zgornje postaje gondole oz. zraven “bejbike” – porge pri Bellvue.
Verjamem, da še sneženi trenutki prihajajo in vesela sem, da sva jih nekaj že ujeli.
