Nekaj let zapored v januarskem času z možem pobegneva v tople kraje. Navadno izbereva končno destinacijo Azijo. Ob Tajski, ki naju je prevzela že pred leti, pa sva se tokrat prepustila še raziskovanju Malezije.
Neprecenljivo je, ko v času zime in snega pobegneš v tople kraje. Nama januar ustreza ravno zato, ker je po končanem letu in decembrsekm času v januarju ravno zatišje. Vrsto let tako že počitnikujeva na Tajskem in ne štejeva več obiskov, ampak zgolj spomine.
Zakaj Tajska, se boste verjetno vprašali?
Tajska je dežela prijaznih ljudi. Imela sva priložnost spoznati vladavino kralja in spoznati tudi trenutke, ko se je Tajska zavila v črnino. Ravno med enim od najinih zadnjih obiskov, je umrl tajski kralj Bhumibol Adulyadej in ulice Bangokoka so obstale. Tajci so kralja častili kot božanstvo in že nekaj časa so spremljali njegovo zdravstveno stanje, ki pa ni bilo najboljše. Potem so se uresničile tiste najbolj črne napovedi. Kralj je umrl in Bangkok, kjer sva bila z možem, je obstal. Ko je vest zaokrožila medije, sva se midva ravno s tuk tukom vračala nazaj do najinega hotela.
Pet pasovnice, centra Bangkoka so bile polne avtomobilov in vse se je pomikalo zelo počasi. Potem se je nekaj dni vse osredotočilo na kraljevo družino. Mediji so predvajali vse televizijske programe v črno belem formatu razen sprevod kralja iz bolnice v kraljevo palačo, ki ga je v živo spremljala televizija. Tisti dan so ob 15 uri množično prihajali Tajci na ulice, kjer je vodila zadnja pot kralja. Vsi oblečeni v črnino, masa Tajcev in vojske je pospremila svojega kralja. Ker sva bila v neposredni bližini kraljeve palače, sva se tega sprevoda udeležila tudi sama. Ljudje so zasedli več pasovne ceste, se posedli in čakali. Česa takšnega še v življenju nisem doživela. Mesto je utihnilo, prepovedale so se zabave in točenje alkoholnih pijač. Veliko lokalov je zaprlo svoja vrata. Odprti so ostali po večini tisti, ki so ponujali kakšno hrano. En mesec bo takšno vzdušje, naslednje leto pa velja za Tajce žalovanje. Leto dni je minilo in življenje se je vrnilo na stare tire. Tako sva tudi sama občutila, da se dnevi znova odvijajo kot so se.
Koh Samui
Koh Samui je je tretji največji otok na Tajskem. Ima okoli 50.000 prebivalcev in je med turisti zelo priljubljen. Vse do leta 1970 je bil otok brez cest slovi pa kot otok kokosovih dreves. Večina turistov si na otoku izposodijo skuterje ali druge motorje in uživajo v vožnji čez cel otok. Glavno prevozno sredstvo na otoku so motorji in skuterčki, ki si jih izposojajo turisti. Žal je na ta račun veliko nesreč, saj se mnogi niso vajeni voziti na drugi strani in po vrhu jih je večina še neizkušenih. Samui ima tudi nekaj čudovitih izletniških točk in templjev, ki si jih morate ogledati. Prva dva opazite že iz aviona, ko pristajate na otoku. Na otoku imate nekaj rajskih kotičkov in tudi mdiva sva našla nasade palm, ki nudijo svojevrtsen užitek. Drugače pa sva večino dnevov preležala na bazenu, pila koktajlčke in se kopala v morju.
In kaj sem potrebovala za popolen oddih? 5 različnih kopalk (tokrat sem izbrala Liscine, ki me spremljajo na vsakem potovanju), dobro knjigo Divja: izgubljena in najdena na pešpoti življenja (Cheryl Strayed - Mladinska knjiga), kremo za sončenje (Eucerin sprej Sun dry touch (faktor 30, priporočam pa tudi kremo s faktorjem 50) in seveda mango mojito. Brez tega ne gre (smeh).
