Dr. Veronika Podgoršek je terapevtka, specializirana za partnersko in družinsko terapijo, pa tudi kolumnistka, predavateljica in pogosta gostja v medijih ter na specializiranih kongresih in seminarjih. Nedavno je izšla njena četrta knjiga, ki bo zagotovo nudila številne odgovore parom, ki se znajdejo v neizhodnem položaju.
Veronika, nekaj časa nazaj sva nazadnje poklepetali in precej stvari vam je popestrilo vaš vsakdan...
Res je. Sem pa že po naravi oseba, ki si kot ste rekli rada popestrim vsak dan. Pa naj si bo to delovno ali pa z vsem in vsemi drugimi, ki so del mane in mojega življenja.
Vaša družina se je povečala še za enega člana. Viktorii, Evelin in Kim se je pridružil še bratec Patrik. Kako se počutite in koliko veselja je vnesel nov član družine?
Jaz osebno se počutim odlično in me še dodatno izpopolnjuje. Z možem sva si ga zares želela. Resnično lahko rečem tudi za ostale, da smo vsi veseli in je en velik cukerček v družini. Tudi vse tri punce ga zabavajo in on njih. Je pa seveda tudi težko. Ta trenutek predvsem zaradi pomanjkanja spanca.
Kljub vsemu, ste še v času nosečnosti zaključevali vašo četrto knjigo, ki je nasledila Ljubezen na terapiji. Kakšen odziv je doživela?
Že ko smo malo bolj javno začeli govoriti o tematiki te knjige, je bil odziv velik in zelo pozitiven. Predvsem z vidika uporabnosti.
Prišla je Ljubezen po ljubezni, kjer se dotaknete precej aktualnih tem, kot so partnerska razhajajnja, pravnih postopkih, otrocih... Kaj opažate, se trend le tega povečuje ali upada?
Razhodi so dejstvo. In tukaj ni toliko poembno koliko jih je. Pomembno je, da so in so sestavni del človekovega življenja. Po veliki večini nihče ne ostane s svojo prvo ljubeznijo, ki se je zgodila pri petnajstih, šestnajstih ali sedemnajstih letih. In ko se enkrat razhod dogaja, ali osebna začne o njem razmišljati, potrebuje nekaj globjega, nekaj kar ti lahko dodatno razširi obzorje in ti na poti razmišljanja in dogodkov pomaga, da ne ostaneš z vsemi vprašanji, ki se porajajo povsem sam in zmeden. Pa še nekaj je. Starejši kot si in več zgodovine, ko z nekom tvoriš, težje je vse skupaj. Povezuje te namreč tudi več dejavnikov, kot so npr. otroci, zakon, skupno premoženje… in ko se posameznik znajde v taki situaciji potrebuje pomoč. Vsak šteje in vsak je pomemben.
Dotaknete se tudi odnosa v končanem partnerstvu in odnosa v novem partnerstvu. Se mi zdi, da se v slednjem znajdejo številni pari. Obstajajo kakšne zakonitosti, ki bi partnerskim odnosom pomagale?
Eno izmed dejstev je, da posameznik ne more v polnosti naprej, dokler niso stvari za nazaj razčiščene, predelane in zaključene. Pa naj si bo to pravno formalno, fizično ali čustveno. Vse stvari morajo kot rečeno biti urejene. Seveda se sicer do določene mere tudi gre lahko naprej, vendar je vedno nekaj v ozadju s čimer se mora posameznik spopadati. Ob vsem tem pa se je vedno potrebno vprašati, kaj lahko sam narediš, da bi se stvari lahko kar se da hitro in predvsem dobro premaknile naprej. Ob tem imam v mislih tudi osebe, ki nagajajo drugim a ob tem pozabijo, da s tem nagajajo v prvi vrsti sebi, ker tudi sami ne morejo tako prav zares naprej. Vsekakor je torej najlepše in najboljše, če bivša partnerja lahko ohranita dober in spoštljiv odnos. To je dobro zanju, kot seveda tudi za njune otroke. Če tega ni in če so prisotna razna nagajanja imajo le ta tudi določene posledice. O njih in kako se s tem spopadati pišem tudi v knjigi. In pa seveda o tem kdaj, kako in na kakšen način gremo v novo partnerstvo. Kako vključiti vanj otroke in kako vzpostavljati znotraj novo nastalega odnosa odnos. In pa seveda tudi reševanje možnih težav, s katerimi se lahko soočajo vsi vpleteni, tudi novi partner.
Vaša nova knjiga je na nek način priročnik, ki nudi številne odgovore. Nekje sem zasledila, da takšne celostne knjige pri nas še ni bilo... Kaj bi nam zaupali o njej?
Res je. To vrsto knjige smo v našem prostoru resnično močno potrebovali. Ljudje namreč, ko se znajdemo v kakršnih koli težavah potrebujemo konkretno literaturo. Potrbujemo razumeti kaj se dogaja in predvsem kako z nastalo situacijo ravnati in kakšna je pot naprej. O razhodih vemo vsi vse in prav ničesar. V ta namen sem v knjigi sodelovala tudi z odvetniki, kriminalisti, policisti in centri za socialno delo. Tako je nastal resnično celostni priročnik.
Kako pluti v uspešnem partnerskem odnosu glede na precej obremenjujoč tempo, ki ga narekuje vsakdanji delovnik?
Še vedno je najbolj pomembno, da se znamo odpreti in govoriti o sebi in da znamo poslušati drugega. Da s tem poiščem skupno dobro in oba tako tudi delujeta – v dobro drug drugega.
Kje se v partnerskih odnosih najhitreje izgubimo?
Ko izgubimo sami sebe ali pa se v življenju še sploh nismo našli in sami sebe ne poznamo dovolj. Ne vemo prav zares zakaj nas nekaj moti, kaj si želimo ali pa vsega tega ne znamo skomunicirati. Seveda pa morata biti za renično dobro v odnosu vedno dve osebi in ne ena. Saj gre vednar za odnos.
Mnogi ostajajo skupaj ravno zaradi otrok in nekako doma, ki so si ga ustvarili. V tem pa, zaradi slabega odnosa trpijo. Vaša knjiga daje tudi odgovore na to...?
Res je. V osnovi je sicer vedno tako, da vsak ve najbolje za sebe, zakaj v nekem odnosu ostaja in kdaj je resnično konec. Če pa se dotaknemo tega, da nekdo ostaja v neizpolnjujočem odnosu zaradi otrok pa tak posameznik prelevi odgovornost na otroka. Ti otroci, ko postanejo odrasli so v večini na te starše izredno jezni. So si pa tudi družine močno različne. Tam, kjer je odnos med partnerjema v osnovi slab, travmatičen, kjer je prisotno nasilje… si otroci sami želijo, da bi se starša razšla. Takih zgodb je enormno. Težje je tam, kjer je bila družina vrsto let zelo lepa.
V vaši knjigi ob številnih nasvetih lahko zasledimo tudi različne zgodbe, izkušnje iz vsakodnevnih situacij. Se vas je morda kakšna se posebej dotaknila?
Moram priznati, da se me vsaka zgodba dotakne na poseben način. Je pa vsaka svojstvena in vsak posameznik znotraj svoje zgodbe čuti in doživlja svoje. Prav zaradi tega ljudje nikoli nebi smeli soditi, saj v bistvu prav zares sploh ne vedo ničesar. Velikokrat se dogaja, da so slike posameznikov zunaj in za zaprtimi vrati povsem druge in drugačne. Nekatere so tako boleče, da ne moreš verjeti česa vsega je človek sposoben. Nekateri ljudje so prav zares… kaj naj rečem zlobni, zlonamerni.
Sami imate veliko družino, upešni ste v delu in pomagate drugim. V čem je recept za vaš uspeh?
Delam to kar imam rada in me izpopolnjuje. Raziskovanje človeških odnosov, človeškega delovanja na splošno (možgani, hormoni…) je bilo v meni prisotno od majhnih nog. Tovrstno literaturo in kasneje izobraževanja ter raziskovanja sem zajemala in zajemam z veliko žlico. To kar se leta učim iz resničnih zgodb posameznikov, parov, družin in drugih strokovnjakov širom sveta podam naprej za skupno dobro. Če s tem pomagam enemu sem srečna. In prav tako tudi živim. Je pa seveda potrebna tudi velika disciplina.
Koliko vas vaša družina podpira pri vašem delu in kako plujete ob zdaj štirih otrocih?
Zelo podpiramo drug drugega. To je seveda izjemnega pomena. In ko se vse to združi lahko s skupnimi močmi, skupaj premagujemo vse težke trenutke, ki vsakemu od nas kdaj prekrižajo pot. Družina in ljubeči ter topli odnosi znotraj nje je največje bogastvo, ki ga človek lahko ima. To bi morali imeti prav vsi in vsi bi se morali za to potruditi in k temu stremeti.
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
