Antropologinja Nika Kovač, ki vidno in udarno deluje kot direktorica Inštituta 8.marec je nedavno predstavila svojo prvo knjigo namenjeno ženskam. Pogumne punce govorijo o tridesetih ženskah, ki spreminjajo svet in njihove zmage nas navdihnejo k povezovanju in ustvarjanju boljšega jutri. Vesela sem, da je Nika moja prijateljica in da mi je zaupala nekaj skrivnosti, ki so jo navdihnile pri ustvarjanju Pogumnih punc.
Nika, ni skrivnost, da si velika ljubiteljica knjig in branja. Kaj trenutno prebiraš?
Ob jutranji kavi sem vzela v roke Menežerijo, zbirko kratkih zgodb Eve Markun. Že prva me je tako pritegnila, da knjige preprosto nisem mogla odložiti. Prestavila sem prvi jutranji sestanek in brala. Zagotovo danes ne bom zaspala, dokler knjige ne preberem.
Kakšne knjige te navdihujejo in po kakšnih najraje posegaš?
Prepričana sem, da nas knjige nekako poiščejo, ko jih potrebujemo. So naše zaveznice, tolažnice, spodbujajo nas, nam burijo domišljijo in odpirajo naštete možnosti za razumevanje sveta. Sama v njih iščem tudi ideje za delovanje v smeri boljše prihodnost vseh. Sicer pa kot bralka nisem izbirčna. Berem vse: romane, strokovne knjige, priročnike, slikanice in biografije. Všeč so mi knjige, ki me po prvih straneh pritegnejo tako zelo, da pozabim na vse drugo in jih preberem v kosu, če je le mogoče. Še vedno rada ponovno posežem tudi po knjigah, kot so Ronja, razbojniška hči, Mumini, Eleganca ježa in Šolski zvezek.
Odraščala si obdana z literaturo. Tvoja babica je ena vidnejših pisateljic za mladino in otroke. Kako si doživljala njene pravljice in kakšno popotnico so ti dale za življenje?
V otroštvu Polončinih pravljic nisem veliko prebirala. Prvič sem se jih zares temeljito lotila pred dobrima dvema letoma, ko sem sodelovala pri pripravi njene monografije Kaj se komu sanja?. Presenetilo me je, koliko življenjskih skrivnosti se skriva v teh pravljicah in kako zelo duhovite so. Moja najljubša je tista o občutljivi veverici, ki nas opominja, kako pomembno je gledati na svoj položaj iz več zornih kotov; da se je kdaj treba povzpeti na drevo in na življenje pogledati s ptičje perspektive, saj tako vse postane manj grozeče. Knjige so me obdajale in s takšnimi in drugačnimi nasveti spremljale praktično od rojstva. Tudi danes si težko predstavljam, da na domačih knjižnih policah ne bi imela veliko knjig.
Priznam, da tudi moja Kiana uživa ob poslušanju pravljic. Koliko pomembno je, da se že v ranem otroštvu mladini privzgoji tovrstna ljubezen do literature?
Knjige imajo veliko moč: vzpostavljajo besedni zaklad, ki omogoča razumevanje sveta. Jezik je namreč sredstvo prenosa kulture z njeno zgodovino in tradicijo. V spomin se mi je vtisnila na socialnih omrežjih objavljena fotografija uveljavljene razvojne psihologinje dr. Ljubice Marjanovič Umek z njeno vnukinjo Lučko. Deklico, ki ni imela več kot nekaj tednov, je babica pestovala in ji brala. Če kdo pri nas ve, kako pomembno je branje za otrokov razvoj, je to zagotovo ona, ki se s tem znanstveno in strokovno ukvarja že leta. Zapomnila sem si tudi misel Boštjana Gorenca Pižame, da pri njih doma začenjajo in končujejo dan z branjem, zato se ne boji tega, da njegov otrok poseže tudi po tablici, telefonu in računalniku. Ko knjige vzljubimo, se jim zlepa ne odrečamo. Pri privzgajanju ljubezni do branja imajo poleg staršev pomembno vlogo tudi učitelji in učiteljice. Name je v gimnazijskih letih močno vplival moj takratni profesor slovenščine Marko Trobevšek. Naučil me je, da so nekatere knjige “brezvezne”, čez druge se je pomembno prebiti in tretje vzljubiš s prvo stranjo. Vsak mesec nam je pripravil obsežen seznam posebej za nas izbranih knjig. V našem razredu smo tudi zato veliko brali. Še zdaj občasno navdih za branje iščem na teh seznamih.
Nedavno so pri založbi Mladinska knjiga izšče tvoje Pogumne punce. Prva knjiga, ki si jo spisala. Kako je prišla ideja za nastanek te knjige?
V zadnjem času se v svetu pojavlja trend knjig, ki izpostavljajo življenjske zgodbe žensk, ki so pomembno zaznamovale ali krojile zgodovino. Urednica Urška Kaloper je presodila, da takšno knjižico potrebujemo tudi v Sloveniji, in jo umestila v program darilnih knjig. Knjiga o pogumnih puncah je namenjena vsem, ki se želijo vsaj dotakniti tudi druge plati zgodovine, ki je dolgo ostajala zamolčana in neprepoznana.
Vešč mi je, da je ob vsaki pogumni punci, ki jo opisuješ, tudi ena misel, kot popotnica tistemu, ki prebira knjigo. Kakšne navidhe najde bralec?
Ženske, ki so zbrane v knjižici, so živele v različnih družbenih, zgodovinskih in geografskih razmerah in v njih so se srečevale z različnimi ovirami, neenakimi možnostmi, nepravičnostmi in diskriminacijo. Z njimi so se spoprijemale in izbojevale pomembne bitke: od zmage v boju proti segregaciji temnopoltih oseb in boju za volilno pravico žensk do preseganja tradicionalnih družbenih pričakovanj o tem, kaj ženske lahko počnejo in česa ne zmorejo. Ko beremo njihove življenjske zgodbe, lažje razumemo, da pravice niso bile podarjene, da jih je bilo treba izboriti. To nas opozarja, da se je treba tudi danes boriti za pravično družbo, ki bo zagotavljala dejanske enake možnosti vsem.
S kakšnim poslanstvom si poslala knjigo v svet?
Sporočilo knjige je, da lahko popolnoma vsi ljudje pripomoremo k spremenjanju sveta na bolje. Za to pa morajo ob osebnem prizadevanju imeti zagotovljene tudi vse druge pogoje in možnosti: ne gre namreč le za odločitev in izbiro. Bistveno manj je oseb ki so se prebile in na katerih utemeljujemo mite o neskončnih možnostih, ki jih ponuja družba. Mnogo več je oseb, ki preprosto ne morejo izbirati, ki se dnevno spoprijemajo s tem, kako preživeti. Na to ne smemo pozabiti, tudi ko beremo zgodbe pogumnih punc.
Pogumne punce so tvoja prva knjiga. Si morda dobila navdih še za kakšno?
Sem. (smeh) Želim si, da bi v knjižni obliki izšla pričevanja, ki smo jih v Inštitutu 8. marec zbirali v sklopu akcije #jaztudi. Zagotovo pa se bom lotila še kakega projekta. Idej in načrtov imam še veliko.
Bi tudi ti prebrala Nikino knjigo? Če ja, mi napiši e-mail na margan.mihaela@gmail.com. In morda te osrečijo Pogumne punce!
