Moram priznati, da sem se že kot otrok neizmerno veselila pustovanja. Predvsem že pustne sobote, ko smo se z otroci odpravili po naši vasi in trkali od vrat do vrat. Že takrat so nam sosedje z veseljem dali kakšen dinar s katerim smo si nato kupili kakšno sladkarijo. Potem po soboti je prišel še torek, ko sem se veselila, da smo se v šolo lahko našemili, in ker še takrat ni bilo poplave pustnih mask v trgovinah, mi je večino teh sešila ali naredila prav moja mama.
Spomnim se, ko sem bila sončna vila. Naredila mi je belo obleko, z rumenimi trakovi, izdelali pa sva tudi prav posebno masko. Iz časopisa, moke, vode... Potem sva to prebarvali in izrezali oči in usta. Imela je pa tudi sončne žarke. Tega ne bom pozabila nikoli. In ker se tradicija nadaljuje, kot pravijo, se pusta veselim tudi zdaj, ko imam svojo hčerko. Moja mama še vedno rada ustvarja oblačila in tako nama je pred dvema letoma sešila prav čudovit kostum rožic. Kiana je bila mala rožica, jaz pa velika. Imeli pa sva rumeno zelene obleke iz tila na katerih so bile sešite majhne rožice.
Takšne pustne maske so meni osebno najlepše. Letos se bove s Kiano odpravili na pustovanje že v soboto tukaj pri nas v Mariboru na ulice, potem pa še na otroško rajanje v Miklavžu. V torek pa bo še posebej pestro tako v vrtcu, kot na ulicah. Letos bo Kiana Elsa, (junakinja iz risanke, jaz pa še razmišljam, ali bom spet rožica (smeh), ali pa se bom zavrtela v čas velikega Gatsbya. Imam kar nekaj čudovitih oblek, lasuljo in naikt. Če pa ne bo nič od tega, pa bom kar preverjeno čarovnica (smeh).
