Pred začetkom počitnic sem na povabilo urednice revije L&Z Nine Urbančič Romih sprejela izziv in začela pisati kolumno. Sprva sem imela nekoliko (straho)spoštovanja do prvega zapisa, četudi pišem praktično vsak dan... Zakaj strahospoštovanja? Kolumna le nekako izraža tvoje osebno mnenje, tvoje poglede, misli in če v njej nisi iskren, bralci to hitro prepoznajo. Sama pa sem takšna, da raje nekaj ne delam, kot da to počnem na pol. Tisto - polovičarsko. Saj veste...
Pred nekaj dnevi je izšla moja tretja kolumna, v oktobrski številki L&Z in nedavno me je v trgovini na to temo nagovorila prijazna gospa. Priznala mi je, da bere mojo kolumno in da si je sprva mislila, da bo to: "Tako tako..." (smeha) ampak je prijetno presenečena in naj nadaljujem v tej smeri. Upam, da bom lahko ;) saj veste. Vedno je več plati in vedno se najdejo tisti, ki jim nekaj ne "paše". Zato vam, dajem za prebrati mojo prvo kolumno, ki je izšla julija - pred počitnicami.
Poletje, mladi in delovne navade ter odklop s knjigami!
Čas poletja je pred nami in iskreno povedano, smo ga že vsi nestrpno pričakovali. Tudi sama sem, roko na srce, junija preživela pravo kalvarijo številnih izzivov. Od dela na dogodkih, ki jih ni manjaklo, do številnih življenjskih prelomnic. Dopolnila sem okrogel jubilej, ki se je začel s štirico, pri Mladinski knjigi izdala roman in po 15 letih zapustila podjetje, s katerim sem vrsto let sodelovala ter tako razpela svoja jadra. Sprva, ko se eno poglavje zaključi si v strahu, vržen iz cone lagodja in postavljen pred nove izzive. Star klišejski pregovor sicer pravi, da ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo. Sama sem precej neobremenjeno sprejela novico, ki nas je vse presenetila, a ni bila nepričakovana. V petnajstih letih sem videla oditi številne odlične sodelavce. Številne ljudi, ki so s strastjo ustvarjali na svojih delovnih mestih. Amapk, življenje je polno presenečenj. Zato se nisem obremenjevala s tem, kar mi bo prinesla usoda. Vedela sem, da rada delam. Da mi ni težko poprijeti za delo in ni mi težko videti dela. Tukaj imajo številni velike probleme. Sploh mlajše generacije, ki prihajajo za nami. Nekako vajeni lagodja domačega doma, se brezskrbno podajajo na delovne izzive, ki bi se jim morali prilagajati. V bistvu bi se delo moralo prilagajati njihovemu načinu razmišljanja in delovanja. Nedavno sem poslovni partnerici pomagala pri izpeljavi res velikih dogodkov. Delali smo za 100. obletnico slovenskega podjetja, ki je pripravilo pester več dnevni program za svoje kupce. Časovno smo bili vezani na protokol prireditve in poskrbeti smo morali za veliko stvari. Od nastopajočih, do vseh pogostitev, ki so se vrstile na različnih lokacijah, do animacije, team buildingov ipd. V vlogi organizatorja si pač nenehno na preži in skrbiš za koordinacijo, poprimeš za delo, ki mora biti opravljeno. Pa najsi bo to prestavljanje miz ob svečani večerji ali pospravljanje odvečnih kozarcev na najetem šanku z barmenom. Meni to ne predstavlja težave. Delam, kolikor lahko in če dela ni si ga najdem. Današnja mladina (to rečem vsem, ki so vsaj 10 let mlajši od mene) pa čaka, da jim delo naložiš. Da jim za vsako stvar podaš izrecna navodila: “Prestavi ta kozarec, pospravi stojalo, prinesi vabila, usmeri goste…” Navodila, navodila na navodila… Včasih se res sprašujem ali današnja mladina sploh ne zna in ne vidi dela? Sama sem v mladosti zelo hitro začela služiti svoj denar. Že v srednji šoli in na faksu sem si nabirala številne izkušnje. Z 19-imi leti sem se odselila od doma in postala odvisna od “svojega proračuna”. Današnja mladina pa še kar čaka. Kar čaka, da jih bodo starši preživljali skozi fakulteto in tja do 35 leta. Hotel mama je seveda najboljši, a po drugi strani se sprašujem, kakšne čustvene in nesposobne invalide prepuščamo nemilosti sveta in trgu delovne sile. Kako bo delo potekalo, če mladina ne bo znala delati? Če bo mladina postavljala pogoje pod katerimi bi delali? Verjamem, da obstajajo še tudi takšni, ki so iznajdljivi, ki bodo poskrbeli zase in prav takšni, bodo poskrbeli še za nas. Vsaj upam, da bodo, tako kot mi skrbimo zdaj za vse tiste, ki so delali pred nami. Ampak, da ne bom za moje prvo pisanje preveč kritična, bom raje v roke vzela kakšno dobro knjigo in se lotila poletnega branja. Prav to najraje počnem v času poletja, ko sem na morju in ko imam nekaj prostih trenutkov zgolj zase. Lansko leto sem se prebijala skozi knjige od Jojo Moyes in letos prihaja na knjižne police Dekle, ki si ga zapustil. Kot drugo pa Malin Persson Giolito Živi pesek. Seveda pa ne smem mimo tega, da bom v miru na plaži prebrala še enkrat tudi tiskano izdajo moje ljubezenske kriminalke Mesto prevar, ki je izšla pri Mladinski knjigi. Me prav zanima, kakšen bo občutek, ko bom listala knjigo in zajadrala v Emilijino zgodbo.
Pa do branja prihodnjič!
