Vsako leto si rečem, da si bom vzela dan več. Pa mi ne uspe!
Poletje se je začelo, mnogi pa sploh nimamo občutka, da so dejansko že počitnice. Za vse šolarje in učitelje ter mnoge, ki so si svoj dopust planirali še krepko pred zloglasno korono. Z družino smo vsako leto počitnikovali takoj v prvi polovici julija in nato še v avgustu. Ta termin smo imeli zadnjih par let nespremenjen, čeprav se je letos vse obrnilo na glavo. Tri mesece smo zaradi Covid – 19 dejansko obstali in po koncu razglasitve epidemije so se stvari začele vračati v ustaljene delovnike. Kar je pomenilo, da so se tudi podjetja znova prebudila in sami smo imeli konec junija in začetek julija še precej obveznosti. In nato je prišla streznitev: “Miša, spakiraj kopalke! Čez dva dni gremo na morje!” Pri nas je vedno isto. Do zadnje sekunde hitim iz enega konca na drugega, urejam stvari, pakiram, mečem vse na kupe, si delam sezname da ja ne pozabim vse zase, moža in za otroka. In seveda potem, ko pridem na morje ugotovim, kaj sem vse pozabila. In najuje je, da si vsako leto rečem kako bom naslednje leto vzela en dan več, da se v miru pripravim. Potem pa je spet isto. Zadnji dan še dogodki, sestanki, maili… Kaj res?? Kaj mi je res to potrebno?? Koliko lažje je bilo, ko smo bili mlajši. Brez obveznosti. Spomnim se, da sva z možem rekla, greva čez vikend in sva skočila. Greva v tem in tem terminu, pa smo odhiteli. Zdaj pa je ogranizacija še toliko bolj pomembna. Sploh, ko imaš otroka. Moja Kiana je letos končala prvi razred in v bistvu se je njeno dojemanje počitnic šele letos prav začelo. Da se sama spominja, da doživlja, da registrira oklico. In tudi meni je zdaj že veliko lažje kot prej, ko je bila še dojenček in so moje počitnice izgledale tako, da sem bila nenehno vpeta, v preži za vsakim njenim korakom.
Počitnice in oddih je z majhnim otrokom vse prej, kot uživanje. Saj ne rečem, ni tako hudo kot se sliši, je pa precej naporno. Prvič sem lahko lansko leto nekoliko bolj sproščeno ležala na plaži. Letos bom uspela celo prebrati vso zalogo knjig, ki sem si jih nabavila. Med njimi je avtor Arto Pasalina in knjiga Gromska strela (lansko leto sem brala njegovo Najboljšo vas na svetu), Tara Westor Osvobojena, Kristina Ohlsson Izrečene laži in Ljubezen v stiski od Deniele Krien. No pa moja ljubezenska kriminalka Mesto prevar bo znova na seznamu. Predvsem pa pisanje drugega dela. Bove pa s Kiano prebrali tudi nekaj otroških knjigic. Obožujem ilustracije Jelke Reichman, ki je poskrbela za knjigo Anje Štefan Imam zelene čeveljčke. Ležanje na plaži bo torej v znamenju branja in sončenja. Čeprav, da ne pozabim, kako pomembna je tudi zaščita pred soncem.
Saj vem, da nas iz vseh strani napadajo z infomracijami kako nevarno je sončenje, smo pa ženske pravi magnet za rjavo bravo, ki je poleti tako željena. A sama opažam, da je tudi moja koža (seveda pri mojih letih se to že takoj pozna) postala precej občutljiva. Sploh na obrazu se že nekaj let, od rojstva Kiane borim s hiperpigmentacijo. Temnimi madeži, ki so v času poletja še intenzivnejši. Zato redno uporabljam kreme z visokim zaščitnim faktorjem, nosim očala in klobuk. Sem se pa tudi uspešno postavila po robu tem “flekcem”, kot jim radi rečemo in z Eucerinovo linijo Anti pigment vidno ublažila madeže. Moj skriti recept, ki pa sem ga letos uporabila za rjavo barvo pa je bil v samoporjavitvenem spreju. Pet dni nekje drži lepa barva brez, da bi se morala ure in ure nastavljati soncu.
Majhni triki, s katerimi lahko tudi na plaži izgledaš odlično. In potem si lahko nadaneš tudi bele kopalke, ki še bolj pouradijo ten kože. Jaz vam želim lepe počitnice, predvsem pa oddih s katerim si boste nabrali novih moči in energije za prihajajočo jesen. Za katero pa pravijo, da bo znova v znamenju Covid-a. Upam sicer da so to zgolj predvidevanja in da nas ne bo doletetelo to, kar nas je.
Vaša Miša
