Morda je situacija v kateri smo se znašli v tem času virusnega pohoda priložnost, da naredimo nekaj na svoji osebni rasti. Prisilno smo morali ostati doma, se v dobrobit družbe, družin in posameznikov zapreti za štiri stene. Nekaj najhujšega, kar nas je prisililo, da razmislimo o prihodnosti. Spomnim se, ko sem bila v isti starosti, kot je danes moja Kiana. Aprila leta 1986 je odkjeknila nesreča v Černobilu.
Kljub razdalji, ki nas je ločila od mesta Pripjat v severni Urkajini smo posledice občutili tudi pri nas. Verjetno se boste sedaj vprašali, zakaj načenjam to temo. Takrat so se zaprle šole in takrat smo dobili zapoved, da ne hodimo iz hiš. Starši doma so bili prestrašeni in to tako zelo, da moja babica ni upala na vrt po zelenjavo. Njen vrt je bilo njeno svetišče. Njene grede in sadike njen svet. Kako zelo jo je bolelo, ko je vedela, da bo kontaminiran dež uničil vse, za kar je garala. Čuden občutek nečesa, kar ti je bilo odvzeto. Tako kot nam danes ta svoboda gibanja, druženja, socializacije. Vsi so se spraševali, kakšne bodo posledice sevanja, ki je doseglo vso Evropo. In posledice so bile. Zaprti za štiri stene smo čakali, kdaj bomo lahko odprli vrata in stopili na svež zrak. Današnja situacija je podobna, v nekaterih pogledih še hujša. Ni dosegla zgolj Evrope ampak cel svet. Takrat smo vedeli, kaj je v zraku in tudi danes vemo, kaj je prinesel virus korone. Ampak razsežnosti so drugačne in globalno bodo vplivale na vsa področja našega življenja. Morda se mi za trenutek zdi, da se zgodovina ponavlja. Vedno znova nas uči, da se premalo zavedamo, premalo cenimo in spoštujemo kaj nam je dano. Izolacija bo trajala veliko dlje, kot leta 1986 ampak posledice se bodo vlekle še dlje, kot si upamo napovedati. Številne teorije zarot so se pojavile in številni napovedujejo takšne in drugačne apokalipse hujše od vseh svetovnih vojn, ki so se vrstile skozi stoletja.
Čeprav sama gledam veliko bolj optimistično na situacijo, v kateri smo se znašli. In kot sem v uvodu napisala, morda je zdaj res pravi trenutek, da se ozremo vase. Da naredimo nekaj na naših medsebojnih odnosih. Prisilno ali neprisilno, vsi smo postavljeni pred preizkušnje. Najhuje pa so seveda tiste, osebne. Ali bomo zdržali in ne. V bistvu, kaj pa nam ostane? Seveda bomo zdržali in svet se bo vrtel dalje. Vprašanje samo, kako. Kako se bomo lahko privadili na to, da nikoli več ne bo enako. Pa morda je celo bolje da ne. Morda bomo spoznali, kaj so tiste prave vrednote, na katere smo v hitenju vsakodnevnega ritma pozabili.
Vaša Miša
