Vročinski val se počasi končuje, čeprav se še dobro ni začel. Letošnji oddih sem z družino preživela v Dalmaciji. Prvič po resnično dolgem času, sem vidla, da so bile plaže precej osamljene. Celo zgodilo se je, da si se lahko sprehajal brez da bi komu stopil na brisačo ali kakšen drug pripomoček. Kar je bilo v juliju in avgustu navadno skrajno nemogoče. Razen če nisva z možem pobegnila do kakšnega zaliva nekje med Kornati. Pa še tam te je presenetila kakšna druga zasidrana barka z nemškimi turisti, ki so te gledali precej čudno, četudi si se zasidral 20 metrov stran od njih. Prav zanimivo mi je bilo sprmeljati vso to epidemiološko sliko Covida-19, ki je večino Slovenskega (in tujega) naroda obdržala doma. Po eni strani je prav, da smo letos na takšen način spodbujali domači turizem, po drugi strani pa so vsi rinili na Primorsko ali Gorenjsko. No in prav na tej točki prazne Dalmacije sem se vprašala ali je večja verjetnost, da se “okužimo” doma, v navalu vseh ljudi na ista mesta, ali se pa lahko počutimo varneje nekje na obali Jadranskega mora. In spet smo tam. Vsako leto se sprašuejm: Zakaj vsi rinejo na Hrvaško morje in zdaj ko ne, se spet sprašujem zakaj ne… Narobe svet. Zato pa sem tudi sama pri sebi rekla, dovolj je bilo govora o Koroni, dovolj o Dalmaciji, o poletju in drugemu, tretjemu valu, ki nas bo bojda zajel v jesenskem času. Spetembra se znova začne šola in k nam bo v tem času prišel tudi novi družinski član. No pravzaprav članica in Kiana se že neizmerno veseli.
Da pa ne bo pomote. Nisem noseča (smeh), bomo pa dobili znova kužka. Višavskega terierčka. Takšnega, kot je bila moja Ajša, ki smo jo izgubili aprila lansko leto. Priznam, bolečina ob izgubi psa, ki je z nami živel 13 let je bila nepopisna. Zadnji dve leti je naša Ajša imela močno sladkorno bolezen in posledično smo ji morali dva krat dnevno injecirati inzulin. Ko smo izvedeli diagnozo, nas je vse pretreslo, čeprav to ni nič hudega. Le navaditi smo se morali, da je po vsakem obroku dobila injekcijo. Huje je bilo, ker je vzporedno s sladkorno imela težave tudi s trebušno slinavko. Drugič je bilo usodno in ni nam preostalo drugega, kot da smo se od nje poslovili.
Bolečina, ki jo občutiš je grozna in takrat smo si dejali, da ne bomo imeli več psa. Čeprav sem sama odraščala nenehno obdana z njimi. Moj prvi pes, je bil pritlikavi koder – pudljica Hera. Bila je rodovniška in nam je povrgla kar nekaj mladičkov. Moja mama še danes sanja o tej pasmi, čeprav je nisem zasledila. Vsaj ne mini izvedbe. So srednji in veliki, mini pa že težko najdeš. In to še črno po vrhu. Potem je prišel zlati prinašalec Jazz. Joj, ta je bil navihan. Spomnim se, kako mi je nekoč pobegnil. Iskali smo ga cel teden in nato sem dala še objavo na radio. Nekega dne me pokliče nek gospod in mi zaupa, da imajo njihovi sosedi že nekaj dni zlatega prinašalca. Nemudoima sem se odpravila tja in ko sem pozvonila na vartih doživela šok. Seveda je bil moj Jazz pri njih.
Ženska, se mi je začela opravičevati, da je pač sin pripeljal psa. Da so mislili, da se klati brez lastnika in ga odpeljali k veterinarju (takrat še ni bilo čipiranja), zdaj pa spi v postelji s sinom. O moj bog, sem si mislila in ukazala psu, da naj gre v avto, ter se zahvalila ženski. Jazz je seveda ubogal in ona pa se je še izgovarjala, da kako vem, da je pes sploh moj. Skratka po Jazzu sta prišla Ajša in labradorec Buddy, ki ga je imel še moj mož. Pisana druščina štirinožnih prijateljčkov, ki se ji bo zdaj pridružila še Bella Blossom. Tudi višavka. Za to pasmo smo se odločili predvsem zato, ker ima lep karakter, ker ne pušča dlake in ker so izjemno prilagodljivi. Čeprav so terierji. Kot velika ljubiteljica živali pa sem vedno zagovarjala tezo, da je potrebno pred vsakim nakupom domače živali dobro premisliti in si postaviti nekaj osnovnih vprašanj o negi, skrbi in odgovornosti. Kljub vsemu, to ni nekaj kar si kupiš za mesec, dva ali eno leto. Vseeno je to obveza za najmanj desetletje. Z obvezo pa pride ljubezen. Ljubezen, ki ti jo ta žival vrača iz dneva v dan in se je ne da opisati z besedami.
Vaša Miša
